kako napisati
roman
KAKO NAPISATI ROMAN
NADARJENOST ALI OBRT
KREATIVNO ALI AKADEMSKO PISANJE
ZLATA PRAVILA PISANJA
NE POVEJ - POKAŽI!
PISANJE IN BRANJE
nadarjenost ali obrt
Ali se pisatelj rodi ali se je mogoče pisateljevanja naučiti, talent ali izobrazba? To je vprašanje, okrog katerega je mnogo polemik, razhajanj. Eni zagovarjajajo eno stališče, drugi nasprotnega. Prvi trdijo, da se veličine kot Shaekespeare, Tolstoj, Hemingway rodijo, drugi pravijo, da so se tudi talentirani pisatelji morali najprej naučiti pisati, preden so lahko začeli izražati svoje ideje, ustvarjati umetnost. Resnica je nekje vmes.
Velikokrat sem slišal ljudi reči, da želijo napisati knjigo, roman, izvirno literarno delo, vendar ne vedo, kako začeti. V preteklosti je bila edina možnost študij književnosti, slavistike na univerzi, kajti verjetnost, da bi srečali pisatelja, ki bi vam bil pripravljen dati nekaj nasvetov, je bila minimalna do ničelna. Danes pa internet poka po šivih od priporočil, izkušenj vseh vrst pisateljev, od klasičnih do avtorjev prodajnih uspešnic, ter smernic učiteljev, ki ponujajo najrazličnejše literarne delavnice in tečaje kreativnega pisanja. Kako se znajti v poplavi »čudovitih nasvetov« in »uspešnih formul«? Nikakor, treba je ugrizniti v to kislosladko jabolko in nekje začeti. Na koncu boste tako ali tako ugotovili, da imajo mnogi pisatelji svojstven pogled na pisanje, vendar kljub temu obstaja veliko zakonitosti, pravil, okrog katerih se vsi strinjnajo.
Pisateljske obrti, spretnosti izražanja, se je mogoče priučiti do določene mere. To dosežemo s pridobivanjem formalnega znanja, s študijem na univerzi, ali z neformalnim izobraževanjem na tečajih in delavnicah. Toda če bi zadoščal zgolj študij, potem bi bili vsi učitelji pistelji. Za pisateljevanje je potreben tudi talent. Vendar se le-ta ne kaže samo v sposobnosti, načinu izražanja, temveč predvsem v veliki želji po pisanju. Pisatelj čuti potrebo, nujo po pisanju, za njega je to avtonomen ukaz. Resnično živega se počuti le tedaj, ko ustvarja, piše, za njega je to način življenja, bivanja. Seveda pa sam talent ni dovolj. Pisatelj se mora naučiti obrti, upoštevati pravila dobrega pisanja, če želi biti uspešen, kvaliteten.
kreativno ali akademsko pisanje
Pojem kreativno ali ustvarjalno pisanje je nastal v ZDA v 60. letih preteklega stoletja, ko so se pojavile prve oblike tovrstnega poučevanja pisanja. Izraz se nanaša na izvirno, umetniško, domišljijsko pisanje z namenom prebuditi estetski užitek pri bralcu. Po drugi strani pa se akademsko pisanje nanaša na tehniško, dokumentarno pisanje, kjer gre zgolj za popisovanje dejanskih dogodkov. V kreativno pisanje sodijo vse književne zvrsti, epika, lirika in dramatika, torej tudi roman.
Poznamo štiri oblike kreativnega pisanja: a) Razlagalno. Avtor pojasnjuje nek dogodek, pri tem pa pove, kako se je zgodil, opredeli problem in predlaga rešitev, primerja dva dogodka, predmeta, ter analizira vzrok in posledico. b) Opisno. Pisatelj pomaga bralcu, da si na živ način predstavlja like, dogodek, kraj, izkušnjo, pri čemer nagovarja vseh pet čutov. Opisovanje se uporablja pretežno za življenjepisne podatke, naravo, potovanje. c) Prepričljivo. Z agrumentacijo avtor prepriča bralca, da sprejme njegova stališča. Pri tem je potrebno upoštevati verodostojnost (etos), logičnost (logos) in poziv k čustvenosti (patos). č) Pripovedno. Pisatelj prikaže zaplet, ni pomembno, ali gre za resnično ali imaginarno zgodbo. V linearni pripovedi si dogodki sledijo po vrsti, kot so se pripetili, v nelinearni pripovedi se avtor spominja dogodkov v naključnem vrstnem redu.
zlata pravila pisanja
Kot že rečeno, ima vsak pisatelj svoja pravila pisa-nja, kljub temu pa obstaja nekaj splošnih zakonitosti.
a) Literarna zvrst. Na začetku se morate odločiti, ali boste ustvarjali visoko knjižnevnost ali žanrsko literaturo, na primer kriminalko, ljubezenski roman, triler, fantastiko ipd.
b) Ideja. O čem želite pisati? Odločite se za eno idejo in se je držite. Pišite o tem, kar vas trenutno najbolj navdihuje, vznemirja.
c) Slikar ali načrtovalec. Ugotovite, ali ste slikar ali načrtovalec. Prvi si zamisli like in okolje ter dovoli, da se zgodba odvija sama od sebe, drugi natančno načrtuje zaplet in potek zgodbe.
č) Osebe. Ustvarite prepričljive like, ki bodo zanimivi, verodostojni, kompleksni. Bralec se mora poistovetiti s protagonisti. Osebam določite starost, kraj rojstva, spol, bravo oči in las, način oblačenja, spolno usmerjenost, značajske karakteristike, osebno zgodovino, navade in posebnosti, namen, motiv.
d) Okolje. Določite, v kakšnem svetu se odvija vaša zgodba, ali je okolje resnično, zgodovinsko, ali izmišljeno. Okoli vsakega lika je potrebno zgraditi mikrokozmos, mu opredeliti delovno mesto, bivališče, družinsko okolje. Tudi okolje mora biti verodostojno, zato mu dodajte podrobnosti.
e) Zaplet. Razširite svojo idejo v zaplet, serijo dogodkov, ki imajo začetek, sredino in konec ter vzročno-posledično povezavo. Okrepite težave glavnega junaka, naj bodo njegovi problem videti brezupni. Imejte jasen osrednji konflikt, bodisi da gre za spopad med silami svetlobe in teme, dobrega in zlega, ali za idejni, etični, estetski, značajski konflikt. Poznamo klasično petstopenjsko strukturo zapleta: 1. ekspozicija ali uvod v zgodbo, 2. konflikt ali naraščajoče dogajanje, 3. Klimaks ali vrhunec zgodbe, 4. padajoče dogajanje, ko se zaplet prične reševati, in 5. resolucija ali rešitev, ki pripelje zgodbo do njenega srečnega ali tragičnega konca.
f) Pripovedna tehnika. Kdo pripoveduje zgodbo? Podamo jo lahko v prvi, drugi, tretji osebi, vsevedno ali omejeno, subjektivno ali objektivno, v smislu izmenične osebe. Na kakšen način pripovedujemo? V pripovedni tehniki lahko nizamo dejanja, besede, sledimo toku zavesti ali nezanesljivemu pripovedovalcu, ki vzbuja dvom.
g) Tempo zgodbe. Na hitrost pripovedi lahko vplivamo z različnimi prijemi, in sicer s kratkimi prizori, dialogom, akcijo, kratkimi stavki, preskakovanjem logičnega zaporedja dogodkov, opisom, introspekcijo ipd.
h) Raziskava. O temi, snovi, ideji, o kateri pišete, si morate pridobiti čim več informacij, zato je potrebno predhodno opraviti obsežno raziskavo. Tovrstni podatki vam bodo pomagali k večji verodostojnosti, prepričljivosti zgodbe.
i) Motivacija. K pisanju romana vas mora vzpodbuditi, napeljati nek vzrok, motiv, potreba. Včasih se vam bo zdelo, da to, kar ste napisali, ni nič vredno, drugič vam bo všeč. Ne pišite za druge, temveč zase. Pišite tako, kot bi vi želeli, da je roman napisan. Slabe knjige so lahko dobra vzpodbuda, ko pomislite, da lahko sami napišete bolje. In ko se odločite, da boste nekaj napisali, potem vztrajajte, dokler ne bo tekst končan. Vse preveč navdušencev prehitro vrže puško v koruzo.
j) Urejanje. Ko zaključite roman in je tekst napisan, sledi urejanje besedila. Potrebno je odpraviti nedoslednosti v zgodbi, pomanjkljivosti likov, izpiliti stavke ipd. Včasih bodo uredniki pri založbah hoteli preveč prikrojiti roman bralnim trendom, drugič boste sami pretirano kritični. Nekateri pisatelji po več let pustijo tekst v predalu in ga venomer znova revidirajo, pop-ravljajo. Tako kot slike tudi romani izžarevajo energijo, so prežeti s karizmo. Pretirano poseganje v tekst lahko okrne privlačnost, izpovedno moč romana.
ne povej - pokaži!
Pravilo, ki nam svetuje, kako kvalitetno pisati, oziroma se literarno izražati, pripisujejo ruskemu dramatiku Antonu Čehovu. Koncept »pokaži, ne povej«, je utemeljil z besedami: »Ne reci mi, da sije luna; pokaži mi blesk svetlobe na razbitem steklu«. Gre za razliko med pripovedovanjem in prikazovanjem. Pri prvem avtor poda opis, povzetek in razlago, pri drugem na-činu pa pisatelj omogoči bralcu, da doživi zgodbo z dejanji, besedami, mislimi, občutki in čuti. Na primer, povedano: Lev je len, prikazano: Lev je iztegnil taco, zazehal in rekel: »Danes ne bom naredil ničesar.« Ali drug primer, povedano: Mihi je bilo slabo, pokazano: Miha se je opotekal, kolena so se mu šibila, kakor da ima noge iz špagetov, držal se je za trebuh, v obraz je bil čisto zelen. In tretji primer, povedano: Bila je pozna jesen, prikazano: Listi so šumeli, se drobili pod njegovimi stopali v prvem mrazu. Dobro pisanje napeljuje bralca, da si živo predstavlja prizor in sam izkusi čustva, namesto da bi mu rekli, kaj naj občuti.
pisanje in branje
Brez branja ni pisanja, vsaj na dolgi rok ne. Vsi veliki pisatelji so bili tudi navdušeni, kompulzivni bralci, kot npr. Ernest Hemingway, Lev Nikolajevič Tolstoj, Salman Rushdie, Stephen King idr. Beremo zato, da si obogatimo besedni zaklad. Izkušeni pisatelji pravijo, da ko oddajo roman v tisk, morajo nato prebrati veliko knjig, da znova napolnijo bazen besednega zaklada, preden lahko spet napišejo novo literarno delo. Pri poklicnih pisateljih pogosto pride do ustvarjalne blokade, če ne berejo. Zelo koristno je, da beremo dela tistega žanra, v katerem želimo pisati. Na takšen način dobimo vpogled v že napisano literaturo in kmalu nam postane jasno, kateri romani so dobri in kateri ne. Pomembno je tudi, da beremo tiste knjige, ki nas navdušujejo, so nam všeč in nas zanimajo. Nič hudega, če so iz drugega žanra. Prav tako ni nič narobe, če imamo obdobja, ko prebiramo dela klasične književnosti in nato žanrsko literaturo. Najbolj pomembno je, da beremo, beremo, beremo. In enako pravilo velja za pisanje – pišite, pišite, pišite! Vaja dela mojstra. Bel papir se ne bo popisal sam od sebe. Avtor Igre prestolov George R. R. Martin je ob neki priložnosti vprašal mojstra grozljivk Stephena Kinga, kako lahko napiše tako veliko knjig, saj njegov opus obsega 64 romanov in 200 kratkih zgodb. King je odvrnil, da vsak dan sede ob natančno določenem času in napiše 5–6 strani. Tudi Salman Rushdie se striktno drži svojega pisateljskega urnika. Potrebno je razviti rutino, kot košarkar, ki s ponavljanjem meta izboljša svojo zanesljivost. Predvsem pa ne odlašajte! Ne izgubljate časa s pretiranim študijem o tem, kako pisati, ali idejo, da morate prej prebrati 100 romanov – lotite se pisanja romana zdaj! In vztrajajte, dokler ne napišete dela do konca. Zadovoljstvo ob izdaji knjige bo poplačalo ves vloženi trud in vam dalo samozavest za nov roman.