Brez branja ni pisanja, vsaj na dolgi rok ne. Vsi veliki pisatelji so bili tudi navdušeni, kompulzivni bralci, kot npr. Ernest Hemingway, Lev Nikolajevič Tolstoj, Salman Rushdie, Stephen King idr. Beremo zato, da si obogatimo besedni zaklad. Izkušeni pisatelji pravijo, da ko oddajo roman v tisk, morajo nato prebrati veliko knjig, da znova napolnijo bazen besednega zaklada, preden lahko spet napišejo novo literarno delo. Pri poklicnih pisateljih pogosto pride do ustvarjalne blokade, če ne berejo. Zelo koristno je, da beremo dela tistega žanra, v katerem želimo pisati. Na takšen način dobimo vpogled v že napisano literaturo in kmalu nam postane jasno, kateri romani so dobri in kateri ne. Pomembno je tudi, da beremo tiste knjige, ki nas navdušujejo, so nam všeč in nas zanimajo. Nič hudega, če so iz drugega žanra. Prav tako ni nič narobe, če imamo obdobja, ko prebiramo dela klasične književnosti in nato žanrsko literaturo. Najbolj pomembno je, da beremo, beremo, beremo. In enako pravilo velja za pisanje – pišite, pišite, pišite! Vaja dela mojstra. Bel papir se ne bo popisal sam od sebe. Avtor Igre prestolov George R. R. Martin je ob neki priložnosti vprašal mojstra grozljivk Stephena Kinga, kako lahko napiše tako veliko knjig, saj njegov opus obsega 64 romanov in 200 kratkih zgodb. King je odvrnil, da vsak dan sede ob natančno določenem času in napiše 5–6 strani. Tudi Salman Rushdie se striktno drži svojega pisateljskega urnika. Potrebno je razviti rutino, kot košarkar, ki s ponavljanjem meta izboljša svojo zanesljivost. Predvsem pa ne odlašajte! Ne izgubljate časa s pretiranim študijem o tem, kako pisati, ali idejo, da morate prej prebrati 100 romanov – lotite se pisanja romana zdaj! In vztrajajte, dokler ne napišete dela do konca. Zadovoljstvo ob izdaji knjige bo poplačalo ves vloženi trud in vam dalo samozavest za nov roman.