​

a) Literarna zvrst. Na začetku se morate odločiti, ali boste ustvarjali visoko knjižnevnost ali žanrsko literaturo, na primer kriminalko, ljubezenski roman, triler, fantastiko ipd.

​

b) Ideja. O čem želite pisati? Odločite se za eno idejo in se je držite. Pišite o tem, kar vas trenutno najbolj navdihuje, vznemirja.

​

c) Slikar ali načrtovalec. Ugotovite, ali ste slikar ali načrtovalec. Prvi si zamisli like in okolje ter dovoli, da se zgodba odvija sama od sebe, drugi natančno načrtuje zaplet in potek zgodbe.

​

č) Osebe. Ustvarite prepričljive like, ki bodo zanimivi, verodostojni, kompleksni. Bralec se mora poistovetiti s protagonisti. Osebam določite starost, kraj rojstva, spol, bravo oči in las, način oblačenja, spolno usmerjenost, značajske karakteristike, osebno zgodovino, navade in posebnosti, namen, motiv.

​

d) Okolje. Določite, v kakšnem svetu se odvija vaša zgodba, ali je okolje resnično, zgodovinsko, ali izmišljeno. Okoli vsakega lika je potrebno zgraditi mikrokozmos, mu opredeliti delovno mesto, bivališče, družinsko okolje. Tudi okolje mora biti verodostojno, zato mu dodajte podrobnosti.

​

e) Zaplet. Razširite svojo idejo v zaplet, serijo dogodkov, ki imajo začetek, sredino in konec ter vzročno-posledično povezavo. Okrepite težave glavnega junaka, naj bodo njegovi problem videti brezupni. Imejte jasen osrednji konflikt, bodisi da gre za spopad med silami svetlobe in teme, dobrega in zlega, ali za idejni, etični, estetski, značajski konflikt. Poznamo klasično petstopenjsko strukturo zapleta: 1. ekspozicija ali uvod v zgodbo, 2. konflikt ali naraščajoče dogajanje, 3. Klimaks ali vrhunec zgodbe, 4. padajoče dogajanje, ko se zaplet prične reševati, in 5. resolucija ali rešitev, ki pripelje zgodbo do njenega srečnega ali tragičnega konca.

​

f) Pripovedna tehnika. Kdo pripoveduje zgodbo? Podamo jo lahko v prvi, drugi, tretji osebi, vsevedno ali omejeno, subjektivno ali objektivno, v smislu izmenične osebe. Na kakšen način pripovedujemo? V pripovedni tehniki lahko nizamo dejanja, besede, sledimo toku zavesti ali nezanesljivemu pripovedovalcu, ki vzbuja dvom.

​

g) Tempo zgodbe. Na hitrost pripovedi lahko vplivamo z različnimi prijemi, in sicer s kratkimi prizori, dialogom, akcijo, kratkimi stavki, preskakovanjem logičnega zaporedja dogodkov, opisom, introspekcijo ipd.

​

h) Raziskava. O temi, snovi, ideji, o kateri pišete, si morate pridobiti čim več informacij, zato je potrebno predhodno opraviti obsežno raziskavo. Tovrstni podatki vam bodo pomagali k večji verodostojnosti, prepričljivosti zgodbe.

​

i) Motivacija. K pisanju romana vas mora vzpodbuditi, napeljati nek vzrok, motiv, potreba. Včasih se vam bo zdelo, da to, kar ste napisali, ni nič vredno, drugič vam bo všeč. Ne pišite za druge, temveč zase. Pišite tako, kot bi vi želeli, da je roman napisan. Slabe knjige so lahko dobra vzpodbuda, ko pomislite, da lahko sami napišete bolje. In ko se odločite, da boste nekaj napisali, potem vztrajajte, dokler ne bo tekst končan. Vse preveč navdušencev prehitro vrže puško v koruzo.

​

j) Urejanje. Ko zaključite roman in je tekst napisan, sledi urejanje besedila. Potrebno je odpraviti nedoslednosti v zgodbi, pomanjkljivosti likov, izpiliti stavke ipd. Včasih bodo uredniki pri založbah hoteli preveč prikrojiti roman bralnim trendom, drugič boste sami pretirano kritični. Nekateri pisatelji po več let pustijo tekst v predalu in ga venomer znova revidirajo, pop-ravljajo. Tako kot slike tudi romani izžarevajo energijo, so prežeti s karizmo. Pretirano poseganje v tekst lahko okrne privlačnost, izpovedno moč romana.