kreativno ali akademsko pisanje
Pojem kreativno ali ustvarjalno pisanje je nastal v ZDA v 60. letih preteklega stoletja, ko so se pojavile prve oblike tovrstnega poučevanja pisanja. Izraz se nanaša na izvirno, umetniško, domišljijsko pisanje z namenom prebuditi estetski užitek pri bralcu. Po drugi strani pa se akademsko pisanje nanaša na tehniško, dokumentarno pisanje, kjer gre zgolj za popisovanje dejanskih dogodkov. V kreativno pisanje sodijo vse književne zvrsti, epika, lirika in dramatika, torej tudi roman.
Poznamo štiri oblike kreativnega pisanja:
a) Razlagalno. Avtor pojasnjuje nek dogodek, pri tem pa pove, kako se je zgodil, opredeli problem in predlaga rešitev, primerja dva dogodka, predmeta, ter analizira vzrok in posledico.
b) Opisno. Pisatelj pomaga bralcu, da si na živ način predstavlja like, dogodek, kraj, izkušnjo, pri čemer nagovarja vseh pet čutov. Opisovanje se uporablja pretežno za življenjepisne podatke, naravo, potovanje.
c) Prepričljivo. Z agrumentacijo avtor prepriča bralca, da sprejme njegova stališča. Pri tem je potrebno upoštevati verodostojnost (etos), logičnost (logos) in poziv k čustvenosti (patos).
č) Pripovedno. Pisatelj prikaže zaplet, ni pomembno, ali gre za resnično ali imaginarno zgodbo. V linearni pripovedi si dogodki sledijo po vrsti, kot so se pripetili, v nelinearni pripovedi se avtor spominja dogodkov v naključnem vrstnem redu.
